V1    Pri Rosu (ali Mojstrana) - Poldov rovt - Novakov rovt

Višina: 680m - 850m
Čas: manj kot 1 ura, s povratkom vred precej manj kot 2 uri
Težavnost: lahka pot

Opomba: Pot je opisana od Rosa. Lahko pa začnemo tudi v Mojstrani - po Kurirski poti ali od Fabrke čez most in naprej ob Bistrici do smerokaza, ki nas usmeri k bajerju Kreda. To je seveda malo daljše. //opis je bil narejen še pred postavitvijo novih smerokazov in obilno sečnjo, v glavnem pa še drži//

Od Rosa (zadnje hiše ob cesti v Vrata) prečkamo most (jez) in zavijemo levo navzdol ob Bistrici. Kmalu se navzgor odcepi kolovoz. Lahko se vzpnemo po njem, lepše pa je iti še nekaj minut naprej, kjer nas smerokaz usmeri desno k bajerju Kreda (nastal je, ko so kopali material za cementarno). Po obali gremo desno in naletimo na stezo, ki se hitro dvigne. Po njej dosežemo kolovoz, ki smo ga srečali že prej.  Gremo naravnost navzgor  do Poldovega in Šimencovega rovta. Ob ograji mimo dveh koč dosežemo zgornji rob in tu nas spet pozdravi možic ter pike na skalah in štorih. Čez nekaj minut nas pot usmeri levo na gozdni hrbet, po katerem se dvigamo do uravnave (880m, do sem pol ure). Tam nas oznake peljejo levo na vlako (možic). (***) Po njej se rahlo spuščamo, pred ostankom stavbe (Pavlešov rovt?) pa nadaljujemo naravnost (možic, pika). Naletimo še na ene lesene svisli (Požrvov rovt), malo nižje pa na levi strani že vidimo (in slišimo) asfaltno cesto v Radovno. Gremo mimo vlake, kjer je na desno odcep običajne nemarkirane poti na Črno goro (na štoru je možic, če ga kdo ne podre). In že smo na Novakovem rovtu oziroma Kosmačevem prevalu, kjer se odcepi pot v Kot.

Izlet lahko podaljšamo na Črno goro, kar pa je težje kot do tu. Vračamo se lahko po isti poti - si jo bomo vsaj bolje zapomnili. Če smo začeli v Mojstrani, pa je najbolje iti kar po cesti.  

*** Samo za ljubitelje strmih gozdnih brezpotij, ki nameravajo turo nadaljevati na Črno goro. Po omenjeni vlaki desno navzgor. Ko se izgubi, kar naravnost po redkem gozdu. Treba se je držati bolj levo. Višje, ko se pojavlja vedno več skal, dolgo prečimo levo, dokler ne dosežemo gozdnega hrbta z običajno potjo (okrog 1000m). Ta je bolj slabo vidna in je treba biti kar pozoren. Po njej na Črno goro. Posebnega dobička s tem prečenjem sicer ni, razen da preizkusimo svoj čut za orientacijo pri iskanju prehodov. 

/// Tole je v resnici brez pomena. Ker pa sta na zemljevidu vrisana pot in celo kolovoz, sem vseeno spraševal in iskal, kaj posebnega pa nisem našel. Na zemljevidu je to označeno pikčasto in črtkasto. Sicer pa je brezpotnih možnosti kolikor hočeš.

a. Takoj za mostom zavijemo po kolovozu desno navzgor (ne po poti Triglavske Bistrice). Ko se vlaka izteče v strugo potočka, nadaljujemo ob njem, dokler se ne razcepi v več grap s studenci. Na skali (800m) sta dve rdeči puščici, a seveda pomenita mejo med parcelami ne pa smeri za našo pot. Od tu naprej nisem našel s pikami vrisane steze. Še najlažje brezpotje gre skrajno levo po plitvi dolinici, ki pa je kar precej strma. Po njej in po (levem) gozdnem hrbtu se vzpnemo do višine 910m, kjer se pojavi steza (verjetno nadaljevanje vlake) in nas odpelje levo. Po ravnem in rahlo navzdol pridemo po vedno boljši vlaki (to je tista od zgoraj opisanega *** brezpotja) do razpotja, kjer se priključimo običajni stezi (možic, 890m, do sem manj kot ena ura).

b. Kolovozu (ki je dejansko vlaka in ni krožno povezan, kot je s črticami narisano) je lažje slediti iznad Krede (740m). Pri mladih smrečicah se začne izgubljati, v široki dolini pa čisto izgine. Če pa še malo prečimo in zavijemo navzdol, pridemo na zgoraj omenjeno vlako (a.) ///
 


V2
    Koča pri Peričniku - Predelov vrh (nadaljevanje Črne gore)

Višina: 750m - 1460m
Čas: od Bistrice do grebena 2 uri (+ -)
Težavnost: zahtevno zaradi strmine (cepin?)

Opomba: Ker začnemo v Vratih, sestopimo pa v Kot, je dobro imeti organiziran prevoz ali pa si pomagamo z dvema avtomobiloma - enega pustimo na Novakovem rovtu (Kosmačev preval), kjer se začne cesta v Kot.
 

Od Koče pri Peričniku gremo po cesti proti Kredi (klanec) kakih 200 metrov. Preden se struga Bistrice povsem približa cesti (popravljeni odsek; na desni strani je večja skala v obliki kocke), zavije navzdol stezica. To je še najboljši dostop do brega. Tu pa nas čaka menda največja (včasih neprehodna) težava naše ture - kako priti čez vodo. Prva možnost - da jo prebredemo. Dokler je vode veliko (prva polovica poletja, po deževju), to ni mogoče. Kakšnih skal po katerih bi jo preskakali pa tako ali tako ni. 
//Naj tole ostane kot zgodovina - deblo sedaj (2018) leži v vodi ob strani struge. Tu je bilo ravno na pravem mestu čez strugo podrto deblo. // Po njem gremo lahko stoje ali sede (okobal). //na
mig za tiste, ki niso prepričani v svoje lovljenje ravnotežja: krajšo vrv ali prusik (10-15m) privežemo na drevo ob strugi malo nižje od debla. Ko hodimo po deblu, se držimo za vrv in se nekoliko nagnemo na drugo stran. Zadnji gre čez tako, da mu prejšnji priveže prusik na skalo ob strugi nad deblom.// 
  
Na drugi strani struge se po grapi (žlebu) usmerimo naravnost navzgor. Strm, peščen, poraščen in skrotast teren zapustimo v višini peščenjaka (konglomerat) in prečimo desno na rob grabna. Po njem ali bolj desno po gozdu se dvigamo v vedno večji strmini. Na višini okrog 1070m (do tu ena ura od Bistrice) prečimo desno v grapo s prstjo in listjem. To grapo vidimo že prej, a je šele tu prehodna (nižje je kamnit žleb in skok). S prečenjem ne odlašamo, ker je višje še bolj strmo - tu prav pride cepin. Ko se grapa deli, mimo okna  zavijemo v levi rokav. Višje nam stopinje olajšajo kamni. Sledi še en razcep - spet je lažji levi krak, ki se izteče v pobočje. Pred pečinami se umaknemo desno. Strmina vse do vrha kaj dosti ne popusti. Če se držimo levo, bomo na pot stopili prav na Predelovem vrhu (1460m), sicer pa malo bolj južno od njega - tako kot je vrisano v zemljevidih.

Sestopimo čez Črno goro na Novakov rovt (Kosmačev preval) ali nadaljujemo po grebenu na Lengarjevo glavo, čez Požar na Lengarjev rovt in po dolini Kot na Novakov rovt. (za oboje glej: RKK13)

//Tretja možnost - z Nizke doline (1357m) naravnost v Kot, pol ure - samo za brezpotnike, ki so vajeni gozdnih strmin brez zanesljivih stopov in oprimkov; tudi tu priporočam cepin. S Predelovega vrha se po grebenski stezi spustimo kakih 100 višinskih metrov proti JZ, torej v smeri za Požar. Na najnižji točki zavijemo levo (vzhodno) po dolini navzdol. Sprva je položna in enostavno prehodna. Na vsaki prelomnici pa postane bolj strma. Če bi se spustili naravnost do konca, bi prišli do roba pečin. Zato kmalu, ko se na desno pod bolj skalnatim predelom odpre možnost, prečimo (strmina, cepin?) desno do grape, ki je podobna drči. (To seveda ni tisti strmi žleb, ki se spodaj na desnem robu pečin spušča naravnost navzdol !!) S tem je sestop tako rekoč opravljen, saj do ceste v Kotu ni nobenih težav več. Razen to, da moramo potem do ceste v Radovno pešačiti še skoraj eno uro. Naprej pa - odvisno od logistike.//


V3
    Turkov rovt - Požgana Mlinarica (PP)

Višina: 930m - 1868m
Čas: 2,5 do 3 ure, sestop je nekoliko hitrejši

Težavnost: lahko 

 Pri Turkovem rovtu (kakih 200 metrov pred kočami) se cesta približa Bistrici, ki teče samo nekaj metrov nižje. Tu je navadno po skalah urejen lahek prehod. Na drugi strani se začnemo takoj vzpenjati po vlaki. Ko pridemo do prečne poti, po njej nadaljujemo levo. Višje nas možic na razpotju opozori, naj zavijemo levo. Steza nas iz gozda pripelje med rušje, njeni okljuki pa se končajo pri skali z oznako PP in puščico navzgor (1260m, do sem ena ura). Naprej je steza sicer manj udobna, je pa dobro vidna in uhojena. Rušje postaja vse manjše, steza pa dobiva več variant. Pripeljejo nas na rob grape in po njem se vzpenjamo kakih 100 metrov. Tu sta pred nami dve možnosti. Boljša steza preči levo in se tam izteče v melišču. Druga varianta gre še naprej po robu grape in se malo višje izkaže za boljšo. Ko zavije na melišče, ga je najbolje kar takoj prečiti in nadaljevati na drugi strani po poraščenem terenu. Tako se dvignemo do vznožja in vzhodnega roba stene, ki se tu konča in obrne navzgor (1600m, do sem dve uri, na melišču nad sabo vidimo sledove sestopanja iz krnice Za Cmirom). 
Steza preči široko melišče, se nekoliko spušča, potem pa med rušjem spet dvigne. Prečimo nekoliko pod pečinami in si že od daleč ogledujemo stezo, ki se po melišču dviga proti Požgani Mlinarici. Od blizu je ta ''steza'' manj opazna, saj vodi po večjih kamnih, ki jih je težko uhoditi. Usmerjajo nas možici - če pa kakšen meter naredimo po svoje, bo tudi prav ali celo bolje. Med dviganjem prečimo do levega roba melišča in se vzpnemo do pečin. Najbolj strmo je v izteku žleba, pred katerim pa zavijemo levo. Naprej je steza nezgrešljiva, zaradi golih vej rušja pa tudi malo spotikljiva. Še nekaj strmine in znajdemo se na razglednem vrhu z majhnim Aljaževim stolpom.

 


V4
   Turkov rovt - za Cmirom
- pot (Staničev dom - Cmir)

Višina: 930m - 2330m
Čas: (dobre) 4 ure, sestop je veliko hitrejši in bolj pogosto uporabljan

Težavnost: lahko a naporno; še do avgusta navadno ostane nekaj snega, kar pa v krnici ne dela težav (težje zna biti pod Begunjskim vrhom, če hočemo k Staničevemu domu - z Dovjega se to snežišče lepo vidi); 
Varianta naravnost na Cmir - zahtevno 

Nekaj sto metrov pred Turkovim rovtom se cesta približa Bistrici, ki teče samo nekaj metrov nižje. Tu je navadno po skalah urejen lahek prehod. Na drugi strani se začnemo takoj vzpenjati po vlaki. Ko pridemo do prečne poti, po njej nadaljujemo levo. Višje nas možic na razpotju opozori, naj zavijemo levo. Steza nas iz gozda pripelje med rušje, njeni okljuki pa se končajo pri skali z oznako PP in puščico navzgor (1260m, do sem ena ura). Naprej je steza sicer manj udobna, je pa dobro vidna in uhojena. Rušje postaja vse manjše, steza pa dobiva več variant. Pripeljejo nas na rob grape in po njem se vzpenjamo kakih 100 metrov. Tu sta pred nami dve možnosti. Boljša steza preči levo in se kmalu izteče v melišču. Druga varianta gre še naprej po robu grape in se višje izkaže za boljšo. Ko zavije na melišče, ga je najbolje kar takoj prečiti in nadaljevati na drugi strani po poraščenem terenu. Tako se dvignemo do vznožja in vzhodnega roba stene, ki se tu konča in obrne navzgor (1600m, do sem dve uri; steza, ki preči melišče, vodi proti Požgani Mlinarici oziroma pod Vrbanovi špici).
Naša 'pot' se usmeri navzgor. Če ne prej, bomo tu ugotovili, zakaj ima krnica Za Cmirom največ obiskovalcev (smučarjev) pozimi in pomladi. In zakaj je smer uporabna za hiter sestop. Hoja navzgor pa je zelo naporna, saj se dolgim meliščem skoraj ne moremo izogniti, čeprav iščemo lažje prehode po bolj poraščenem svetu. Ko pridemo pod prag, imamo dve možnosti. Naravnost navzgor je treba nekoliko poplezati. Lažji prehod pa se nam odpre na levi strani, ki nas pripelje nad skok. Pod njim je dolgo časa snežišče (odvisno od zime). Ker je dovolj strmo, je bolj varno prečiti spodaj in se potem vzpeti med steno in snegom. Po skrotju in pečinah gremo do vrha, potem pa se prepustimo stezici in možicem. Najbolje jim je slediti, da ne rinemo po svoje - čeprav se tudi to izide. //Kdor hoče iti brezpotno naravnost na Cmir, naj se na višini okrog 2100m vzpne po melišču na desno, na vrhu nadaljuje po žlebu in ob njem ter pride do travnate gredine (terase); po njej preči proti Rjavčevim glavam in poišče prehode na greben, kjer stopi na označeno pot//. Teren se nato celo nekoliko spušča, možici pa nas vodijo pod pečinami proti zatrepu krnice. Po lahkem žlebu dosežemo skrotje, še malo višje pa končno stopimo na pot: Staničev dom - Cmir.

(Do vrha Cmira je od tu še več kot ena ura, do koče manj kot pol ure. Še pred kočo se odcepi pot na Begunjski vrh in na Begunjskih vratcih proti Vrbanovima špicama).

//Nekaj namigov za sestop, če ne poznamo terena: Začnemo s poti proti Cmiru pod sedelcem za Begunjskim vrhom (če bi zavili navzdol prekmalu, naletimo na 'neprehoden' skok). Po skrotju se spustimo do žleba in pod njim dosežemo stezo, ki preči pod pečinami. Sledi po meliščih, steze in možici nas vodijo dovolj zanesljivo. Če zgrešimo stezo nad skokom sredi doline, prečimo desno (gledano navzdol) in pridemo do lahkega prehoda. //Že nad tem lahko zavijemo v desno polovico (predeljene) doline pod Vrbanovi špici, kjer so tudi dobra melišča za sestop in pridemo do steze za Požgano Mlinarico - po njej prečimo levo do Cmirove stene// Ko pod severno steno Cmira (dejansko Nad Kuhinjo špice) sestopamo ob grapi, lahko nadaljujemo po shojeni bližnjici (ne čez skalnat predel v grapi), ki nas nižje dostavi na pot.//

 


V5    Pot čez Prag - pod Steno - Luknja - (bivak)...

Višina: 1410m - 1700m
Čas: dostop - dobra ura; prečenje - dve uri ali več (odvisno od razgledovanja); sestop - 1,5 ure ali manj
         Tura je bolj priporočljiva za pozno poletje in jesen, ko se snežišča že skrajšajo

Težavnost: lahko, če se izognemo snežišču in poraščenemu hrbtu; hodimo blizu stene - čelada

Opomba: Steza preči po skrotju in meliščih od enega do drugega konca Stene. Tu so dostopi do plezalnih smeri. Tako od blizu doživimo razsežnost Stene (eno nadstropje višje jo prečijo Zlatorogove police, še višje Kugyjeva polica). Posebnih težav ni, samo vrat nas bo malo bolel, če se bomo stalno ozirali navzgor. Če kdo ne bo našel vseh opisanih prehodov, je pač šel malo drugače - brez variant tu ne gre.

Ko na označeni poti čez Prag zmanjka klinov, se dvigamo še naprej do ostrega ovinka levo. Na skali je napis P ag (z odbito črko r). Tu je znani dostop do Slovenske in Nemške smeri. //lahko bi šli še kakih 200m naprej in po začetnem vzponu vodoravno prečili do stika s to stezo// Najprej se shojena steza vzpenja, potem pa preči desno na poraščen hrbet. //za Slovensko in Nemško se gre tu navzgor// Poiščemo prehod čez rušje in na drugi strani nadaljujemo po skrotju. Ko pridemo do snežišča (je dovolj široko, strmo in trdo), ga je najbolje obiti spodaj - torej si privoščimo nekaj spusta, ki pa ga bo treba na drugi strani vsaj delno nadoknaditi. Po skalah in grušču (nad nami svež odlom) pridemo do bolj vidne steze, ki se nekoliko spušča. //strme sprane plati nad nami so nadaljevanje Črnega grabna, levo od njih poteka Bavarska smer. Pred sabo vidimo gredino, kjer poteka dostop do Skalaške (hkrati za Čopov steber), Prusik-Szalayeve... Še naprej je globoka Jugova grapa, desno od nje pa Jugov steber// Pri žlebu z gladkimi skalami poiščemo prehod malo višje, po polički čez gladko skalo, čez gruščnat graben - vse v smeri proti zelenemu poraščenemu predelu pod Jugovim stebrom v naši višini. V rušje zavijemo kakih 30m pod pečinami, nekaj časa prečimo, potem pa na razcepu zavijemo navzdol in se spustimo kakih 50m. //kdor bo izbral stezo navzgor, bo moral sestopati pozneje, po težjem terenu// Takoj se začnemo spet vzpenjati, čaka nas nekaj melišča, lažje se dvigamo po skrotju bolj desno. Višje spet naletimo na stezo, ki postaja vedno boljša in nas pripelje do stika z markirano potjo (1700m). Lahko se vzpnemo še teh nekaj deset metrov do Luknje (1756m), ali pa se obrnemo v dolino.

Možnosti sta dve - običajna pot ob Bistrici na Luknjo ali pa mimo Bivaka pod Luknjo - za krožno pot je to lepša izbira. Če zgrešimo prvi odcep, ki vodi naravnost k bivaku (1480m), je nižje še ena možnost s kratkim vzponom. Do stika poti čez Sovatno gre steza skoraj vodoravno, potem pa se začne spuščati. Ko se pogled odpre, lahko od daleč podoživljamo današnjo turo. Spodaj nas seveda čaka še ''repek od klobase'', ki smo jo prehodili.


Vrisana smer nekoliko odstopa od pikčaste v Geopediji - posebno pri izogibanju snežišču in hrbtu pod Jugovim stebrom


V5a  Pihavec (Luknja - planina Zajavor - južni greben - vrh)

Višina: 1000m (Vrata); 1756m (Luknja) - 1480m (Zajavor) - 2420m (Veliki Pihavec)
Čas: iz Vrat do Luknje  2,5 ure; Zajavor 1 ura; do vrha 4 ure /seveda lahko tudi manj ali pa več/; sestop v Vrata vsaj 3 ure

Težavnost: Zahtevno zaradi strmine in bujne trave, nekaj brezpotnega iskanja nam ne uide; zaradi dolžine potrebna kondicija; za večjo varnost na travnatih strminah nam prav pride cepin.
Sestop: dokler je markirana pot s Kriških podov zaradi podora zaprta, je treba za sestop uporabiti dostop po vzhodnem pobočju (čez 'Miheličev' žleb, na zemljevidu modra črta; V5b). Kdor tega ne pozna v vzponu, bo lahko imel težave pri iskanju žleba (kamina)!! V žlebu si lahko na težkem prestopu (navzdol je težje kot navzgor) pomagamo z zanko ali čim podobnim; če imamo nekaj metrov prusika - tem bolje.

   Z Luknje gremo kar naravnost naprej, po kratkem vzponu pa nas čaka 300 v. m. spusta v prečenju strmih pobočij. Stezo se da slediti, čeprav jo zakrivajo bujni šopi trave (smer si ogledamo malo naprej, da lažje opazimo nadaljevanje). Ker je strmina kar velika in spodaj globoka Korita, je seveda potrebna previdnost. Prej kot v eni uri smo na planini (lahko se spustimo še toliko, da si ogledamo ostanke; na planino lahko pridemo tudi iz Zadnjice V5b).  
   Ko se začne gozd, se ob njem ali po njem usmerimo navzgor. Na vrhu izven strnjenega gozda opazimo nekaj dreves. Gremo naravnost navzgor in še pod pečevjem zaslutimo slabo opazno stezo, seveda poraščeno z bujno travo. Odslej se je držimo, saj nas vodi najbolj varno in brez iskanja prehodov. Najprej nas po policah prepelje čez skok, višje pa zavije levo med smreke in macesne. Preden se za nekaj okljukov preselimo v grapo, na macesnu opazimo rdečo piko (spodaj bi bila bolj potrebna). Iz grape se vrnemo nazaj desno na reber in po njem navzgor. Podobno se bo ponovilo še dvakrat /nekateri, posebno če ne najdejo steze, se vzpenjajo kar brezpotno po strmi široki grapi/. Ko se od grape precej oddaljimo na desno, nas steza popelje skozi pas rušja. Na drugi strani pridemo na plano, steza pa kmalu zavije nazaj levo v rušje (to je Abramova pot okrog Pihavca V5b). 
   Mi pa začnemo prečiti in se hkrati vzpenjati proti desni. Tam že od daleč opazimo in se usmerimo na nekakšno zeleno glavo oziroma pomol, levo od njega pa je melišče. Prehod naprej poiščemo kar naravnost navzgor in potem okoli roba. Dvigamo se po travah in skrotju, levo nad nami pa je značilen skalnat zob. Vzpeti se je treba kar precej, tako da višinsko pridemo nad ta vršič. Čisto na desni strani pobočja opazimo ozek zagruščen žleb - tudi tu nas glede njegove dolžine pogled od spodaj vara. Lažje prehoden je po desnem 'bregu'. Na vrhu pa je možnosti več - ni treba takoj na greben, ampak je lažje nekaj časa levo ob njem. Prej ali slej bo treba zaviti desno na rob, ki pa se na drugi strani izkaže za lahko prehodno skrotje in skalovje. Ko se greben položi, bodimo pozorni - ker je vse ravno, vrh prav lahko zgrešimo, ima pa skrinjico. 

V5b   Pihavec - Abramova pot  (Luknja - planina Zajavor - mulatjera pod Kriškimi podi)

Višina: 1000m (Vrata); 1756m (Luknja) - 1480m (Zajavor) 
Čas: iz Vrat do Luknje  2,5 ure; Zajavor 1 ura; steza do mulatjere 3 ure; sestop v Vrata vsaj 3 ure

Težavnost: Zahtevno zaradi strmine in bujne trave ter prehodov čez grape; nekaj brezpotnega iskanja nam ne uide; zaradi dolžine potrebna kondicija; za večjo varnost na travnatih strminah nam prav pride cepin.
Na planino Zajavor lahko pridemo tudi iz Zadnjice (glej spodaj) in se vrnemo po mulatjeri s Kriških podov - krožna tura.

   Z Luknje gremo kar naravnost naprej, po kratkem vzponu pa nas čaka 300 v. m. spusta v prečenju strmih pobočij. Stezo se da slediti, čeprav jo zakrivajo bujni šopi trave (smer si ogledamo malo naprej, da lažje opazimo nadaljevanje). Ker je strmina kar velika in spodaj globoka Korita, je seveda potrebna previdnost. Prej kot v eni uri smo na planini (lahko se spustimo še toliko, da si ogledamo ostanke).  
   Ko se začne gozd, se ob njem ali po njem usmerimo navzgor. Na vrhu izven strnjenega gozda opazimo nekaj dreves. Gremo naravnost navzgor in še pod pečevjem zaslutimo slabo opazno stezo, seveda poraščeno z bujno travo. Odslej se je držimo, saj nas vodi najbolj varno in brez iskanja prehodov. Najprej nas po policah prepelje čez skok, višje pa zavije levo med smreke in macesne. Preden se za nekaj okljukov preselimo v grapo, na macesnu opazimo rdečo piko (spodaj bi bila bolj potrebna). Iz grape se vrnemo nazaj desno na reber in po njem navzgor. Podobno se bo ponovilo še dvakrat /nekateri, posebno če ne najdejo steze, se vzpenjajo kar brezpotno po strmi široki grapi/. Ko se od grape precej oddaljimo na desno, nas steza popelje skozi pas rušja. Na drugi strani pridemo na plano, steza pa kmalu zavije nazaj levo v rušje. 
   Ko zapustimo njegovo varno zavetje, nas čaka kar zahtevno prečenje strme grape. Previdno se pomikamo v isti višini proti naslednjemu rušju, kjer nas čaka požagana steza. Za zelenjem bo treba spet prečiti grapo, le da v njej steza skoraj izgine. Brez izgubljanja višine se usmerimo proti prvemu možnemu prehodu pod steno (ne tik pod njo). Sedaj se nekoliko spustimo, travo v naslednji grapi pa zamenja grušč. Prečimo jo takoj, ko jo dosežemo, nižje je težje. Spet se spuščamo med rušjem in znajdemo se na začetku prečenja široke grape, ki ima več žlebov. Stezo za silo lovimo, na drugi strani pa se bo treba nekoliko vzpeti. Prehod najdemo malo pod skalovjem. V prečenju se še nekoliko dvigamo, potem pa dosežemo nekakšen preval ali sedelce, ki je najvišja točka poti (1940m, shojeno je tudi naprej po grebenu; Vrh osojne krnice, Aljažev stolpič). Tu se naša pot zasuče navzdol, najprej desno v žleb in po njem najprej ob steni potem bolj levo čez skok (v sestopu zahtevno, dobri stopi in prijemi, kakšen tudi vklesan). Tako se spustimo do melišča, ga prečimo, potem pa se v lepih okljukih spustimo po travnatem pobočju. Spet bo treba čez grapo, še preden postane bolj skalnata. Na začetku zadnje grape nam zelo prav pride jeklenica. Znajdemo se pod ogromnim obokom, velbom... Pod njim se sprehodimo do rušja, kjer nas okljuki popeljejo navzdol na melišče. Pred sabo smo že dalj časa gledali mulatjero, sedaj pa jo bomo končno zares dosegli (1700m). 
Sestop: Če smo prišli iz Vrat, se usmerimo navzgor proti Bovškim vratcem in se čez Sovatno spustimo na izhodišče. Če smo na Zajavor prišli iz Zadnjice pa nas drzno speljana pot mimo spodnje postaje tovorne žičnice popelje do ceste...
 

Dostop na planino Zajavor iz Zadnjice.  Z glavne ceste zavijemo v Trenti (Na Logu) in se peljemo do parkirišča. Nadaljujemo po gozdni cesti mimo zapornice in pozneje mimo odcepa proti Kriškim podom. Pot je tu skupna proti Luknji, Doliču in Prehodavcem. Ko pridemo do jase (na obeh straneh ceste) bo kmalu kratek dvojni ovinek. Že pred njim ali takoj za njim zavijemo levo v gozd in najdemo dobro stezo. Lepo speljani okljuki nas pripeljejo do goličave, kjer steza za nekaj časa izgine. Nadaljujemo levo in navzgor, kjer nam možic potrdi, da gremo prav. V gozdu spet naletimo na stezo, ki nas kmalu pripelje do ostankov zgradb na planini. (od ceste 1,5 ure, po dolini manj kot ura)

V5c  Pihavec (Luknja - 'Miheličev' žleb - škrbina Čez Kamen - vrh) 

Višina: 1000m (Vrata); 1756 (Luknja); 2420m (Veliki Pihavec)
Čas: iz Vrat do Luknje  2,5 ure; do vrha 2 uri; sestop vsaj 3 ure

Težavnost: zahtevno; v žlebu je eno mesto kar težavno
Sestop: dokler je markirana pot s Kriških podov zaradi podora zaprta, se vrnemo po isti smeri. V žlebu si lahko na težkem prestopu (navzdol je težje kot navzgor) pomagamo z zanko ali čim podobnim (klin); če imamo nekaj metrov prusika - tem bolje.

Z Luknje gremo nekaj časa po markirani poti proti Bovškemu Gamsovcu. Ko steza zavije ostro desno (prej možic, balvan, za njim so si svizci izkopali velik dom, gojzarjev ni več), se usmerimo proti levi. Lažji prehod čez melišče in skale je pod steno. Po krajšem vzponu, nas teren kar sam usmeri v desno, kjer se po travah in skrotju dvigamo ter hkrati prečimo. Višje
izbiramo najboljše prehode čez melišče in pridemo pod steno. Tam nas čaka znameniti Miheličev žleb oziroma kamin, kjer je tudi spominska plošča. (Tine Mihelič, glasbenik, alpinist, pisec vodnikov... je tu zaspal s pogledom na...). Po levi plati žleba dosežemo težje mesto, poiščemo oprimke in se potegnemo čez (za manj izurjene je treba urediti varovanje - klin). Nekaj metrov višje žleb zapustimo in nadaljujemo po travnatem in skrotastem pobočju na levi. Iščemo prehode navzgor in nekoliko proti levi strani. Višje se lahko vrnemo na levo in pod steno po plitvem žlebu dosežemo sedlo (škrbino) Čez kamen (2330m). Na vrhu nas pričaka imenitna ploščad, takoj za njo pa s Kriških podov pripelje markirana steza. Naprej hodimo po ''markiranem brezpotju'' - treba je biti kar pazljiv, da se preveč ne oddaljimo. Če zgoraj ne bi bilo skrinjice, bi težko ugibali, kje je pravi vrh.


V6
   Poldov rovt - Bivak II (Dovški Križ)


Višina: 940m - 2120m  /Dovški Križ 2542m
- na zemljevidih različno)
Čas: 2,5 - 3 ure  (Dovški Križ še 1,5 ure)

Težavnost: lahko (na Dovški Križ - zahtevno brezpotje)

//Vzpon na Oltar pa je za kakšno stopnjo težji in ne spada v ta okvir opisov//
 

Ob cesti v Vratih je 10km iz Mojstrane Poldov rovt. Takoj za njim se desno odcepi dovozna pot h koči, ob cesti pa je dovolj prostora za parkiranje. //začnemo lahko že malo prej - pri tablah gozdne učne poti// Od vikenda naprej nas ob poti usmerjajo možici in rdeče pike, višje pa hodimo po okljukih. Pridemo do razpotja, kjer na bukvi opazimo črko L in nekakšen obraz, na skalah pa so ostale neuspešno zbrisane rdeče pike (1140m, do sem pol ure, desno na Brinovo glavo in proti Gulcam...).
Naša steza pa zavije proti hudourniku - Rdečemu potoku, kjer se vzpenjamo po strugi ter desno in levo ob njej. Na videz neprehodno steno (Prag) s presihajočim slapom  premagamo po udobnem, nekoliko izpostavljenem prehodu na desni strani. Nad slapom nas steza dviga po gozdu in prestopi gruščnat žleb. //pozor pri sestopu, da ne zaidemo levo v težjo grapo// K sreči se ni treba mučiti navzgor po znanih sestopnih meliščih, ampak lovimo stezo po gozdu in redkim rušjem. Nekaj grušča vseeno okusimo, preden se vzpnemo do velike lope pod Malim Matterhornom (okrog 1800m). Ob steni in po ožjem melišču dosežemo travnat in skrotast teren. Shojena 'steza' nas pelje bolj po levi strani doline, da se izognemo meliščem. Do bivaka tako pridemo z leve strani. Če bomo tu prespali, lahko z ležišča opazujemo Triglav, kar ni ravno pogosto razkošje.

//// Vzpon na Dovški Križ je seveda nekoliko bolj resna tura - skrotje in nekaj prestopov, ki jih ne opravimo ravno z rokami v žepu. Dobro si je zapomniti ključna mesta za sestop.
Od bivaka gremo proti desni (vzhodu), da dosežemo shojeno stezo. Ta v ovinkih ubira najlažje prehode - če jo zgrešimo, pa je prehodno povsod. Tako pridemo do sedla med Šplevto in Dovškim križem (2240m, dostop čez Brinje). 
S sedla po melišču vodi shojena pot. Kjer se ta neha, prestopimo v skale in za robom dosežemo skrotasto in travnato pobočje. Stezic je tu celo več, prav tako možicev, ki nas vsak po svoje zavajajo. Najbolje je iti kar naravnost navzgor in šele potem prečiti levo pod žmule. Po žlebu in levo ob njem spet pridemo do skrotja. (stezica, ki se tu priključi z leve, prihaja iz Jugove grape - naj nas ne zavede ob sestopu). Nekoliko sestopimo čez prag, ki je sicer najtežje mesto, a ima vklesane stope in dobre prijeme. Za škrbino (levi krak Jugove grape) nadaljujemo po stezi pod grebenom ali pa se takoj vzpnemo nanj. Vrh ni več daleč.

Zakaj 'Križ'? Tu se stikajo štirje grebeni: s Kukove špice, s Kopic, z Grla in s Široke peči//

  
V7
   Poldov rovt - Čez Brinje - (Šplevta, Dovški Križ)


Višina: 940m - 2240m  /Šplevta - 2273m; D.k. 2542m
- na zemljevidih različno)
Čas: 3,5 - 4 ure  (Dovški Križ še 1 ura)

Težavnost: lahko (na Dovški Križ - zahtevno brezpotje)
//Vzpon na Oltar pa je za kakšno stopnjo težji in ne spada v ta okvir opisov//
 

Ob cesti v Vratih je 10km iz Mojstrane Poldov rovt. Takoj za njim se desno odcepi dovozna pot h koči, ob cesti pa je dovolj prostora za parkiranje. //začnemo lahko že malo prej - pri tablah gozdne učne poti// Od vikenda naprej nas ob poti usmerjajo možici in rdeče pike, višje pa hodimo po okljukih. Ko steza zavije proti Rdečemu potoku, na bukvi opazimo črko L, na skalah pa so ostale neuspešno zbrisane rdeče pike (1140m, do sem pol ure). Tu se obrnemo desno navzgor. Takoj nato je še en razcep - desno pelje steza proti Gulcam in Črlovcu. Naša pot pa se v okljukih strmo in nezgrešljivo dviga proti Brinovi glavi (1586m). Tik pod njo prečimo levo, s sedelca pa se splača narediti nekaj korakov na njen vrh (to je lahko že samostojen cilj, klopca!). 
Nadaljujemo po grebenu (hrbtu; če tu sestopamo, ga je treba uloviti in ne nadaljevati naprej po travah) do dolgega travnatega pobočja, pri vzponu nam pomagajo uhojene stopinje. Prečimo levo pod škrapljasto pečino. Začne se pojavljati rušje, a se mu steza spretno izogiba. Dvigamo se ob gruščnatem jeziku do velikega melišča. Sprva se vzpenjamo po desnem robu, potem pa prečimo na levo stran. Spet za udobje poskrbijo stopinje, pred skalnatim predelom pa se obrnemo levo. Tu sledi ni več, ker hodi vsak svobodno po travah in kamnih med skalami in balvani. Po dnu doline je grušč in težje prehodno, zato se usmerimo levo in višje - pod Šplevto. Tam spet naletimo na stezo in kakšnega možica. Tako pridemo na sedlo med Šplevto in Dovškim križem (2240m).

Vrh Šplevte brez težav dosežemo kar naravnost po grebenu prej kot v 10 minutah. (spremlja nas bogata zapuščina jarcev)

//Če smo že tu in nam je ostalo nekaj moči, bomo dodali še vzpon na Dovški Križ. To je seveda nekoliko bolj resna tura - skrotje in nekaj prestopov, ki jih ne opravimo ravno z rokami v žepu. Dobro si je zapomniti ključna mesta za sestop. 
S sedla po melišču vodi shojena pot. Kjer se ta neha, prestopimo v skale in za robom dosežemo skrotasto in travnato pobočje. Stezic je tu celo več, prav tako možicev, ki nas vsak po svoje zavajajo. Najbolje je iti kar naravnost navzgor in šele potem prečiti levo pod žmule. Po žlebu in levo ob njem spet pridemo do skrotja. (stezica, ki se tu priključi z leve, prihaja iz Jugove grape - naj nas ne zavede ob sestopu). Nekoliko sestopimo čez prag, ki je sicer najtežje mesto, a ima vklesane stope in dobre prijeme. Za škrbino (levi krak Jugove grape) nadaljujemo po stezi pod grebenom ali pa se takoj vzpnemo nanj. Vrh ni več daleč.

Zakaj 'Križ'? Tu se stikajo štirje grebeni: s Kukove špice, s Kopic, z Grla in s Široke peči//

 
V8
   Poldov rovt - pod Gulcami - Črlovec


Višina: 940m - (max. 1540m) - 910m)
Čas: skupaj 3,5 do 4 ure (do V. Črlovca 2,5; sestop 45min.; k izhodišču 20min.

Težavnost: lahko

Ob cesti v Vratih je 10km iz Mojstrane Poldov rovt. Takoj za njim se desno odcepi dovozna pot h koči, ob cesti pa je dovolj prostora za parkiranje. //začnemo lahko že malo prej - pri tablah gozdne učne poti// Od vikenda naprej nas ob poti usmerjajo možici in rdeče pike, višje pa hodimo po okljukih. Ko steza zavije proti Rdečemu potoku, na bukvi opazimo črko L, na skalah pa so ostale neuspešno zbrisane rdeče pike (1140m, do sem pol ure). Tu se obrnemo desno navzgor. Takoj nato je še en razcep - levo pelje steza na Brinovo glavo, mi pa prečimo desno prav pod pečinami. Strmina je precejšnja, a je steza imenitno vkopana in vsekana in se precej časa ne dviga. V prvi večji grapi (manjših ne štejemo) dolgo obleži sneg, a je naklon tako majhen, da ni težav. V drugi grapi (melišču) se usmerimo rahlo navzgor, da na drugi strani dosežemo imenitno poličko. Tretja široka travnata grapa pa je že Med plazmi (1320m, do sem manj kot ura in pol). Ko nato pridemo do melišča, ga prečimo //razločna steza, ki tu pripelje navzgor, je v resnici samo stečina. To je dobro vedeti, da nas ne zapelje, če hodimo v obratni smeri.  Melišč je več in tu nekje se izteče dostop od Tileševega rovta (glej V10)//  Steza se začne v okljukih in prečenjih dvigati. Naslednja etapa je (s)prehod pod Tičarico in Gulcami, kjer dosežemo najvišjo točko (okrog 1540m, odcep za Gulce je v kamnitem žlebu z možicem). Še nekaj žlebov in sestopimo v široko grapo - Veliki Črlovec. Tudi tu zaradi majhnega naklona sneg ni ovira. Na drugi strani se dvignemo, potem pa smo že pri stiku s potjo, ki pripelje iz doline (1520m, vzpon opisan v V11-V14).

Sestop do ceste nam bo (po bližnjicah) vzel kake tri četrt ure, do izhodišča na Poldovem rovtu pa potem ni dosti manj kot pol ure.   

 PREGLEDNI ZEMLJEVID ZA TO OBMOČJE:



V9    Med plazmi - Tičarica  (Škrnatarica)

Višina: 1320m - 2072m  (2456m)
Čas: 2 - 2,5 ure (dostop do začetka doline s Poldovega ali s Tileševega rovta  - 1,5 ure); vzpon na Škrnatarico še 1,5 ure. (sestop z vrha: 3 - 4 ure)

Težavnost: zahtevno brezpotje, strma travnata pobočja (v suhem !) (Vzpon na sam vrh Škrnatarice je ocenjen s III - vrv, posebno za sestop) 

Do vstopa v dolino Med plazmi pridemo s Poldovega rovta po poti V8 ali po brezpotju s Tileševega rovta (V10). Časovno je približno enako, le da je prvo manj naporno. Sredi doline po travah in skrotju zavijemo navzgor. S prestopom v graben ne odlašamo predolgo, ker je višje to težje. V grapi so krajši skoki, ki jih obidemo po robu. Nadaljujemo po travah in grušču do skalnate glave, ki nekako razdeli dolino. Obrnemo se desno (pride se tudi po levi strani in okrog) ter po skrotju in melišču dosežemo široko travnato polico (gredo), ki jo vidimo že od spodaj. Po njej prečimo proti desni. Na koncu ni treba plezati čez zahteven skok, saj je nekaj metrov nižje lahek prehod za rob. Preko travnatih strmin z macesni poiščemo najlažje prehode, ki so kar dobro uhojeni. Pri tem pazimo, da nas zahtevno prečenje ne potegne previsoko. Ko prestopimo gruščnato grapo, nas čaka samo še vzpon po strmem travnatem pobočju. Izogibamo se krajšim skokom, vrh Tičarice pa dosežemo naravnost ali nekoliko levo na sedelcu in nato po grebenu.

Če ne bomo sestopili po isti smeri, nadaljujemo po grebenu proti SZ. Na nekaj mestih se umaknemo levo in v pol ure pridemo pod prepaden začetek grebena -  Pšenka. Tu imamo dve možnosti: 1. Škrnatarica ali 2. Gulce.   

1. Škrnatarica (1 ura). Pod žmulami Pšenka prečimo vodoravno levo in prestopimo žleb (v začetku poletja možen sneg). Na drugi strani se nekoliko dvignemo in se znajdemo na zanimivi polički - narava je poskrbela za nekaj metrov nadelane poti. Nadaljujemo pod pečinami in se za robom obrnemo poševno levo navzgor proti grebenu (za morebiten sestop si zapomnimo to mesto: pod spodnjim robom pečin). Trav je vedno manj, več pa skrotja in grušča. Verjetno bomo naleteli na precej shojeno stezico, ki nam vzpenjanje nekoliko olajša. Po grebenu se sprehodimo in na koncu sestopimo nekaj metrov do škrbine, kamor z Gulc pripelje strm, navadno snežen žleb. 
Vzpon na vrh Škrnatarice je posebno poglavje. Začetni prag ni visok, je pa kar zahteven (III). Čeprav je plezanje po zahodni strani nekoliko lažje kot naravnost, ni ravno za vsakogar. Misliti je treba tudi na sestop, kar je težje. Brez vrvi je stvar za navadne smrtnike (beri: nealpiniste) tvegana.
Sestop: po žlebu na Gulce, težavnost je odvisna od snežnih razmer - v poznem poletju krajna poč nudi lažji prehod, ali pa je skoraj kopno. Kdor bi se temu raje izognil, naj se vrne pod Pšenk in od tam preči na Gulce. To je sicer daljše, a bolj varno in tudi zanimivo. 

2. Prehod pod Gulce. S sedelca zavijemo navzdol na severno stran. Nekaj metrov je poraščenih, potem pa nadaljujemo proti levi po grušču in skalah. Stezica je dobro vidna in shojena. Sledi policam, ki nas brez večjih vzponov in sestopov privedejo v gruščnato (ali snežno) kotanjo (krnico) pod vrhnjim pragom Gulc. Od tu je samo nekaj deset metrov do ''steze'' - običajni pristop na Gulce (v vzponu opisano pri V12). 

Glej tudi pregledni zemljevid za to območje: pri V8 

 
V10
   Tileš
ev
rovt - na pot: Rdeči potok - pod Gulcami - Črlovec

Višina: 930m - 1330m
Čas: dobra ura

Težavnost: nezahtevno, a naporno zaradi strmine

Opomba: Steza, ki je vrisana v zemljevidih, je v resnici brezpotje. Kot vzpon skoraj nima pomena, razen morda za smer Med plazmi ali za spremembo kot pristop na Gulce. Kot sestop pa je najkrajša in najhitrejša v tem predelu.

 Tilešev rovt je prvi za Velikim Črlovcem, koča je nekoliko odmaknjena od ceste in skrita za drevjem. Vzpon začnemo po vlaki mimo vikenda, ki vodi nad pašnikom proti levi. //začnemo lahko tudi pri Luksovem rovtu - naslednja koča - deset metrov naprej gre vlaka navzgor//. Ko se vlaki združita, nadaljujemo naravnost navzgor po plitvem žlebu, ki je verjetno občasna drča. Če se tega držimo, zaiti ne moremo več, čeprav je višje žleb manj izrazit. Hoja je naporna, strmina proti vrhu še narašča. Lahko se vzpenjamo naravnost ali si delamo okljuke - po drči ali po enem ali drugem bregu. Stezice, ki nas vabijo levo ali desno, so v resnici le živalske stečine. Šele ko stopimo na dobro nadelano pot (del PP), smo na vrhu - delni cilj je dosežen.

Levo se pride do Rdečega potoka in na Poldov rovt, desno pa pod Gulcami do Velikega Črlovca in ob njem v dolino.

//orientacija za sestop: zahodno od ozkega in vzhodno od širokega melišča; drobno drevo prirezano na en meter, na bukvi malo pod potjo nekakšen zaraščen znak//

Glej tudi pregledni zemljevid za to območje: pri V8

 
V11
   Črlovec - pod Gulcami - pod Pšenkom - Škrnatarica


Višina: 900m - 2456m
Čas: do razpotja 3,5 ure, izpod Gulc na Škrnatarico - 1,5 ure (sestop z vrha: 3 - 4 ure)

Težavnost: zahtevno

Opomba: Vzpon na sam vrh Škrnatarice je ocenjen s III - vrv, posebno za sestop.
 

Veliki Črlovec (grapa) doseže cesto v Vrata približno 1,5km naprej od Peričnika. Tu je precej prostora, saj so nekaj peska odstranili. Začnemo na levi strani in takoj najdemo stezo z nekaj možici. Zavijemo v gozd, še enkrat na plaz, potem pa nas v svoje varstvo dokončno sprejmejo udobni okljuki. Sem in tja so tako položni in peljejo daleč naokrog, da smo skoraj prisiljeni ubrati bližnjice bližje grabna. Hodimo po grebenu (hrbtu) med Velikim in Malim Črlovcem. Tako pridemo do prečne poti (na bukvi je zažagano: KUK; 1520m, do sem ura in pol).
Zavijemo levo, se nekoliko spustimo v grapo in jo prečimo (dolgo sneg, a položen). Na drugi strani se nadaljuje dobra steza, ki nas pripelje do široke doline - Gulce. Možic je dostikrat postavljen že pri prvem melišču, a je bolje nadaljevati do bolj kamnitega predela (možic je ali pa ga ni). Tam se obrnemo navzgor in sledimo uhojeni stezici. Ta nas popelje tudi preko praga - poševno desno navzgor. Potem pa si sledijo melišča in poraščeni hrbti. Shojeno je, poiščemo pa za vzpon manj naporne prehode - sestopne variante gredo bolj naravnost. Tako pridemo do gruščnate (ali snežne) kotanje (krnice), kakih 200m pod vrhnjim pragom Gulc
Za vstop na police, ki nas pripeljejo pod začetek Pšenka, se najlažje orientiramo takole. S Škrnatarice se spušča strm, običajno snežen žleb (normalni pristop). V njegovi vpadnici opazimo na drugi strani kotanje večjo gladko pečino in še nekaj manjših. Nad njimi je travnat teren, po katerem se gorniki navadno vzpnejo za normalni pristop. Vstop je pri skrinjici z vpisno knjigo ali pa gremo malo desno naokrog. Stezica, ki je na začetku manj izrazita, nas pelje levo po policah in čez grabne pod stenami Pšenka. Ta greben se začne s prepadnimi žmulami in pod njimi pridemo na sedelce.
Pod steno prečimo vodoravno levo in prestopimo žleb (možno tudi po njem navzgor, če ni snega). Na drugi strani grape se nekoliko dvignemo in se znajdemo na zanimivi polički - narava je poskrbela za nekaj metrov nadelane poti. Nadaljujemo pod pečinami in se za robom obrnemo poševno levo navzgor proti grebenu (za morebiten sestop se zapomnimo to mesto: pod spodnjim robom pečin). Trav je vedno manj, več pa skrotja in grušča. Verjetno bomo naleteli na precej shojeno stezico, ki nam vzpenjanje nekoliko olajša. Po grebenu se sprehodimo in na koncu nekaj metrov sestopimo do škrbine, kamor z Gulc pripelje strm, navadno snežen žleb.

Vzpon na vrh Škrnatarice je posebno poglavje. Začetni prag ni visok, je pa kar zahteven (III). Čeprav je plezanje po zahodni strani nekoliko lažje kot naravnost, ni ravno za vsakogar. Misliti je treba tudi na sestop, kar je težje. Brez vrvi je stvar za navadne smrtnike (beri: nealpiniste) tvegana.

Sestop: po žlebu na Gulce, težavnost je odvisna od snežnih razmer - v poznem poletju vsaj krajna poč nudi lažji prehod, ali pa je skoraj kopno. Kdor bi se temu raje izognil, naj se vrne pod Pšenk in od tam preči na Gulce. To je sicer daljše, a bolj varno in zanimivo. 

Glej tudi pregledni zemljevid za to območje: pri V8 


V12
   Črlovec - Gulce - (Kukova špica, Škrnatarica ??)


Višina: 900m -  2257m    (2427m)
Čas:  dostop na Gulce: 4 ure; vrh: še dobre pol ure  (sestop z vrha: 3 ure)

Težavnost: zahtevno  

Veliki Črlovec (grapa) doseže cesto v Vrata približno 1,5km naprej od Peričnika. Tu je precej prostora, saj so nekaj peska odstranili. Začnemo na levi strani in takoj najdemo stezo z nekaj možici. Zavijemo v gozd, še enkrat na plaz, potem pa nas v svoje varstvo dokončno sprejmejo udobni okljuki. Sem in tja so tako položni in peljejo daleč naokrog, da smo skoraj prisiljeni ubrati bližnjice bližje grabna. Hodimo po grebenu (hrbtu) med Velikim in Malim Črlovcem. Tako pridemo do prečne poti (na bukvi je zažagano: KUK; 1520m, do sem ura in pol).
Zavijemo levo, se nekoliko spustimo v grapo in jo prečimo (dolgo sneg, a položen). Na drugi strani se nadaljuje dobra steza, ki nas pripelje do široke doline - Gulce. Možic je dostikrat postavljen že pri prvem melišču, a je bolje nadaljevati do bolj kamnitega predela (možic je ali pa ga ni). Tam se obrnemo navzgor in sledimo uhojeni stezici. Ta nas popelje tudi preko praga - poševno desno navzgor. Potem pa si sledijo melišča in poraščeni hrbti. Shojeno je, poiščemo pa za vzpon manj naporne prehode - sestopne variante gredo bolj naravnost. Tako mimo gruščnate (ali snežne) kotanje pridemo pod vrhnji prag, ki je nekoliko bolj zahteven. Tudi tu je najbolje slediti uhojenim prehodom, sicer se hitro znajdemo v težjem terenu. Na vrhu se nam odpre razgled na severno stran.

Nadaljevanje levo ali desno seveda ni obvezno. A če smo že tukaj..., in bi radi poskusili, se zavedajmo: dostopa na Kukovo špico in Škrnatarico tudi po normalni smeri spadata že med lažje alpinistične ture.

1. Vzpon na Kukovo špico je zahteven, a za vajene brezpotja nič posebnega. Poteka po skrotju in naravnih prehodih med pečinami. Enotne steze sicer ni, a je dovolj dobro shojeno - posebno na višku sezone.

2. Normalen pristop na Škrnatarico poteka po ozkem žlebu, ki se spodaj razširi v melišče. V njem je skoraj vedno sneg, ki pa v drugi polovici poletja toliko skopni, da je ob robu prehodna krajna poč. //Če smo na Gulcah, prečimo po skrotju do vstopa v žleb. Lahko pa že pod vrhnjim pragom Gulc zavijemo levo čez gruščnato (ali snežno) kotanjo (krnico)// Žleb se izteče v škrbinico. Vzpon na vrh Škrnatarice je posebno poglavje. Začetni prag ni visok, je pa kar zahteven (III). Čeprav je plezanje po zahodni strani nekoliko lažje kot naravnost, ni ravno za vsakogar. Misliti je treba tudi na sestop, kar je težje. Brez vrvi je stvar za navadne smrtnike (beri: nealpiniste) tvegana.

 Glej tudi pregledni zemljevid za to območje: pri V8 

  
V13
   Črlovec - ''zgornja pot'' - Njivice  


Višina: 900m - 1780m
Čas: 3 ure (+ -)

Težavnost: lahka pot

Opomba: Pot večinoma imenujejo: ''zgornja'' - ''srednja'' pripelje na Vrtaško planino, ''spodnja'' pa bi bila z Viška pod Gornov Komen, a je ni več
(V16).

Veliki Črlovec (grapa) doseže cesto v Vrata približno 1,5km naprej od Peričnika. Tu je precej prostora, saj so nekaj peska odstranili. Začnemo na levi strani in takoj najdemo stezo z nekaj možici. Zavijemo v gozd, še enkrat na plaz, potem pa nas v svoje varstvo dokončno sprejmejo udobni okljuki. Sem in tja so tako položni in peljejo daleč naokrog, da smo skoraj prisiljeni ubrati bližnjice bližje grabna. Hodimo po grebenu (hrbtu) med velikim in Malim Črlovcem. Tako pridemo do prečne poti (na bukvi je zažagano: KUK; 1520m, do sem ura in pol). Levo vodi pod Gulce in naprej, mi pa zavijemo desno. Steza se še enkrat približa V. Črlovcu (ne gremo na rob), potem pa se prevesi v M. Črlovec in ga preči. V grapi dolgo obleži sneg, a je tako položen, da ne potrebujemo opreme. Zaradi podrtega mesta je potreben krajši 'obvoz' /pri hoji v obratni smeri to ni tako jasno - da ne bi kdo kaj poskušal.../. Kmalu pridemo do precej neopaznega razpotja (1570m) - naravnost desno se odcepi ''srednja pot'' na Vrtaško planino, nas pa ovinek usmeri ostro levo. Naprej ni nobenih orientacijskih težav - kdor bi hotel tu zaiti, bi se moral pošteno potruditi. Zadnje metre pred Njivicami pa se steza zgublja med rušjem. Da je vse prehojeno, poskrbijo tudi krave, ki se tu pasejo. Še najbolje se je dvigniti po nekakšnem žlebu ali pa prečiti do poti z Vrtaške planine. Tako dosežemo spodnji rob Njivic.

Nadaljujemo lahko na Sleme, Vrtaški vrh ali Vrtaško planino (če bomo v dolino sestopili po poti V19, gremo lahko kar ob žični ograji. To je ugodno, ker je z Viška po gozdni cesti bližje do izhodišča).

//Če pot uporabimo za sestop (kar je bolj običajno, PP), je najlažje začeti po tem žlebu na najnižjem koncu Njivic. Po kakih 30 metrih po 'stezici' prečimo desno, med rušjem malo sestopimo. Na vsak način moramo najti škrbinico z rdečo piko (PP), naprej pa gre samo od sebe...// 

 

V13a  Sleme iz Črlovca  (najkrajši, deloma brezpotni dostop na Vrtaško Sleme)

Višina: 900m - 2077m 
Čas: 3,5 ure (+ -)

Težavnost: naporno brezpotje, a brez tehničnih težav
Do odcepa brezpotja hodimo po stezi ob Velikem Črlovcu in nadaljujemo po ''zgornji'' poti Črlovec - Njivice (PP) (V13). Že prav na začetku hoje (steza vodi po grušču preden zavije v gozd) visoko v smeri proti Slemenu opazimo žleb, ki se razcepi - nezgrešljivo podoben črki Y. Tam bo potekal naš dostop. Najvišja točka na tem delu obzorja je vrh. Brezpotni del na sliki je v rdeči barvi.

Ko po stezi ob V. Črlovcu pridemo do razpotja (1520m, levo pod Gulce...), se obrnemo desno in sledimo stezi proti Njivicam (V13). Pri odcepu ''srednje'' poti (na sliki črno pikčasto, ta steza vodi naravnost) nadaljujemo levo navzgor. Ko pridemo do melišča, ni treba takoj zaviti nanj, ker pot ob njem naredi še nekaj okljukov. Ko se steza usmeri v gozd, pa se odpravimo naravnost navzgor (okrog 1650m). Stopamo po grušču, skrotju in travah, naporno a nezahtevno. Tudi bolj skalnat zoženi predel žleba je prehoden brez težav. Tako pridemo do razcepa v obliki črke Y, ki smo ga (ob dobri vidljivosti) opazovali že iz doline. Usmerimo se v levi krak, ki nas vodi pod večjim skalnim rogljem. Po travah in skrotju nadaljujemo do roba - do grebena. Po njem proti desni kmalu dosežemo vrh Slemena. (možen je tudi pristop naravnost na vrh, a je treba po pečevju malo poplezati (I).

Sestop: možnosti je več - 1. najkrajše a ne najlažje je po smeri vzpona; 2. na Njivice in po ''zgornji poti'' (PP) nazaj k Črlovcu, V13; 3. po stezi proti Vrtaški planini /do planine ali že prej na ovinku ob ograji navzdol na Domine - V19/, potem pa na Višek in po gozdni cesti k Črlovcu; 4. z Vrtaške planine v Mojstrano (kaj pa prevoz?)


V14
   Črlovec - ''srednja pot'' - Vrtaška planina


 na nekaj strmih mestih je pot precej zasuta, sicer lahko
Opomba: Pot večinoma imenujejo: ''srednja'' - ''zgornja'' pripelje na Njivice, ''spodnja'' pa bi bila z Viška pod Gornov Komen, a je ni več
(V16).
Težko je reči, kaj je pri tej turi vzpon in kaj sestop. Če začnemo na Vrtaški, se pot vzpne višje, kot pa se začne. Hoja ni kakšen lagoden sprehod - vodoravno po izohipsi - na njej se nabere kar nekaj metrov gor in dol.

Veliki Črlovec (grapa) doseže cesto v Vrata približno 1,5km naprej od Peričnika. Tu je precej prostora, saj so nekaj peska odstranili. Začnemo na levi strani in takoj najdemo stezo z nekaj možici. Zavijemo v gozd, še enkrat na plaz, potem pa nas v svoje varstvo dokončno sprejmejo udobni okljuki. Sem in tja so tako položni in peljejo daleč naokrog, da smo skoraj prisiljeni ubrati bližnjice bližje grabna. Hodimo po grebenu (hrbtu) med velikim in Malim Črlovcem. Tako pridemo do prečne poti (na bukvi je zažagano: KUK; 1520m, do sem ura in pol). Levo vodi pod Gulce in naprej, mi pa zavijemo desno. Steza se še enkrat približa V. Črlovcu (ne gremo na rob), potem pa se prevesi v M. Črlovec in ga preči. V grapi dolgo obleži sneg, a je tako položen, da ne potrebujemo opreme. Zaradi podrtega mesta je potreben krajši 'obvoz' /v primeru sestopa to ni tako jasno kot v naši smeri/. Kmalu pridemo do precej neopaznega razpotja  - ostro levo zavije 'zgornja' pot na Njivice, mi pa nadaljujemo naravnost (1570m, do sem 2 uri, v ovinku pri bukvi dve večji skali, pod stezo nekaj podrtih debel). Po nekaj neuglednih metrih čez grušč nas čaka dobra steza. Kjer je strmina večja, je pot precej zasuta. Pripelje nas do širšega travnatega žleba //tu se pride gor od Gornovega komna, za sestop pa je treba vse področje kar dobro poznati//. V grapo nad Peričnikom (tu se priključi V18) kar globoko sestopimo, potem pa skoraj vse metre takoj pridobimo nazaj. Tudi na tem vzponu je steza v strmini precej zasuta. Sledimo okljukom, kar je lažje, sicer pa gre tudi izven steze /bolj sitno je v obratni smeri/. S sedelca, ki ga dosežemo, se odcepi pomol, ki pa še ni pravi. Po kratkem sestopu prečimo grušč, nato pa smo že na naslednjem prevalu (1520m). Od tu se splača stopiti na nekaj minut oddaljeni Lengarjev komen, od koder je imeniten pogled na celo dolino Vrat. Za široko dolino se zvrsti še nekaj grap. //Ena od njih je strma travnata grapa (1460m) - v stiski s časom ali če ne želimo iti do planine, se lahko po njej spustimo do poti: Višek - Vrtaška (V19)// Na Vrtaško planino stopimo na njenem zahodnem koncu - potrgana žična ograja, poleti električni pastir - kakih 30 metrov nad prestopom, kjer je začetek poti v dolino (Domine). 

Pot v obratni smeri. Na zahodnem robu planine gremo ob žični ograji navzgor kakih 30m. Kjer je ograja prehodna, opazujemo levo pod rob in tako odkrijemo pot. Naprej pa... 

Na zemljevidu je ''srednja pot'' vrisana rdeče, ostalo so dostopi oziroma sestopi in bližnjice:

  
V15
    Dostop na planino Višek (970m)


a. od Črlovca (
grapa)

Višina: 880m - 970m
Čas: manj kot pol ure
Težavnost: gozdna cesta 

Kakih 50m pred Velikim Črlovcem z glavne ceste zavije gozdna cesta na planino Višek. Kmalu se znajdemo pred zapornico, za pešce seveda ni težav - samo malo vleče se - približno kilometer in pol.

b. od Koče pri Peričniku


Višina: 750m - 970m
Čas: dobre pol ure
Težavnost: lahka pot 

Od Koče pri Peričniku (750m) najprej po poti k vznožju slapa (razgledna točka) in še naprej proti Zgornjemu slapu. Malo preden ga zagledamo, zavijemo levo navzgor (korenine) in po uhojeni stezici nadaljujemo v običajno moker graben. Na vrhu po manj strmem gozdu do ceste - planina Višek (970m).


c. od Lengarjevega rovta (pred Rosom)


Višina: 670m - 970m
Čas: manj kot ura in pol      
Težavnost: lahko; na nekaterih delih je treba biti bolj pazljiv zaradi strmine oziroma globine pod stezo.
 

Kakšnih 200 m pred Rosom (zadnje hiše ob cesti v Vrata) zavije desno na novo razširjena gozdna cesta (na začetku zapornica) proti tovorni žičnici za Vrtaško planino. Pašnik pod potjo je Lengarjev rovt, na začetku stojijo svisli. Gozdna cesta sčasoma postane kolovoz, nato vlaka (pri razcepu naravnost, ne navzgor) in nazadnje steza.  Rdeča puščica na skali (možic) nas usmeri levo, da se ne znajdemo na vlaki. Strmina pod stezo postane kar precejšnja in nas večkrat vodi tik nad pečinami. Naši poti se pridruži še ena širša, ki pripelje od ceste v Vrata (njen začetek malo je pred jaso na desni strani ceste - tam je sedaj pri potočku postavljen plot). Kmalu pridemo do razpotja, kjer se odločimo za krajšo desno ali za bolj zanimivo levo stezo. 
1. Prva nas poševno navzgor pripelje do gozdne ceste, od koder je še 10 minut do Peričnika. Če smo namenjeni čez, nam pomaga mostiček (dostikrat je moker in spolzek).
2. Po levi stezi že čez kakih 30 korakov pridemo do novega razpotja. 
a) Če nadaljujemo po desni (zgornji in širši) poti, skoraj po ravnem pridemo nad zgornji slap - njegov začetek lahko od zgoraj vidimo z galerije, čez globoko strugo pa tu ne moremo. Proti koncu se steza nekako izgubi in se držimo dosedanje smeri.
b) Najbolj atraktivna pa je leva (spodnja) stezica. Nekaj časa nas vodi po robu prepada, potem pa se spusti na polico (galerije, izpostavljeno a brez težav, shojeno), ki nas pripelje do zgornjega slapa. Podobno kot pri spodnjem slapu gremo lahko tudi tu za slapom na drugo stran in pridemo na običajno pot. Za nadaljevanje proti Višku: malo preden zagledamo ustje (začetek) spodnjega slapa, po plitvem žlebu (shojeno) in nato po robu prestopimo na zgornjo stezo (a). 
    Skupno nadaljevanje: Dvigamo se po hrbtu ob robu struge, pozneje pa se po eni od mnogih poti vzpnemo do gozdne ceste. Po njej pridemo do struge Peričnika. Zaradi mnogih možnosti raziskovanja in ogledovanja se bo čas pristopa seveda podaljšal - a se splača.

Možnosti za nadaljevanje: nazaj po isti poti, navzgor na Vrtaško planino, po cesti naprej proti Črlovcu, po desni strani struge navzdol mimo obeh slapov h Koči pri Peričniku (pa še kaj bi se našlo - glej opise). 

Okolica Peričnika

  
V16
 Višek - 'spodnja pot'
-
Gornov komen (po levi, zahodni strani) - 'srednja pot'
/možnost: samo do konca steze, z ogledom izvira Peričnika/


Višina: 970m - 1120m (G. komen -1460m, srednja pot - 1550m)
Čas: pol ure do konca steze, naprej pa... (do Komna skupaj 2 uri, do poti še pol ure) 

         dodaj še pristop na Višek in sestop.

Težavnost: smer ima dva različna dela: do konca steze lahko; 

                        naprej zelo zahtevno (priporočam cepin, na enem mestu ne bi bilo odveč varovanje)
Opomba: Na nekaterih zemljevidih je nad cesto na planini Višek vrisana steza po levi strani Peričnika (gledano navzgor, zahodno) proti G. komnu. Te steze v srednjem delu ni več, a se nekako pride čez ???  
 

Pri strugi Peričnika je breg zelo strm, zato s ceste zavijemo že prej, med kočo in potokom. Pomaga nam kakšna vlaka, treba pa se je usmerjati desno navzgor proti robu globoke grape Peričnika. Ko ga dosežemo, nas naprej popelje kar dobra steza. Gremo mimo lovske preže, ki je postavljena tik na robu. Kmalu potem ko steza postane še boljša, pa se na robu globoke grape konča (1120, do sem slabe pol ure). Tu si ogledamo izvir in zaledje Peričnika in se vrnemo, razen... 

...razen če smo ljubitelji strmih peščenih, skrotastih in gozdnih brezpotij in smo tega zares vajeni !!! Možnosti sta dve, prva je lažja.

1. Razvejano peščeno grapo prečimo tako, da se najprej spustimo po robu kakšnih 30m do lažje prehodnega, nižjega brega. Prečimo desno in navzgor v glavno grapo. Pesek in grušč vedno bolj nadomešča skromno poraščeno skrotje. Naletimo na prečno stezico //1170m, stečina? zdi pa se, da sem kdaj zaide tudi kakšen človek?//, ki nas odpelje desno na rob grape. Po njem nadaljujemo navzgor, potem pa še bolj desno v gozd. Prej ali slej pridemo do dobre steze, ki pripelje sem od Lengarjevega komna (tam se loči od steze na Vrtaško planino, V17) ; 1250m, čas pa je odvisen od iskanja najboljših prehodov). Skoraj po ravnem pridemo do grape, se spustimo vanjo, jo prečimo in nadaljujemo v rahlem vzponu. Približamo se drugi grapi. Steza sicer kaže vanjo, a tu ni prehodna zaradi visokih peščenih bregov. Zato gremo po desnem bregu navzgor, dokler se kakih 100m višje ne pokaže možnost za prehod (1270m). Po krajšem prečenju pridemo v široko dolino. Od tu naprej - glej spodaj.

2. Ta prehod poteka nekako v smeri nekdanje steze, ki jo je odnesla erozija. Po grapi se zaradi zbitega peska ne da, razen morda z derezami. Tudi pri vzponu ob grapi pa zelo prav pride cepin (strmina, trava, sem in tja brez varnih prijemov in stopov). Malo pred mestom, kjer pot ni več prehodna, splezamo navzgor med rušje in redko drevje. Z obojim si pomagamo, prav tako s podrastjem. Proti levi se vzpnemo na rob in po njem prilezemo do vrha grape. Ta je malo pod zgornjim robom nekoliko poraščena in za silo prehodna (varovanje?), višje pa se začne pečevje. Tako stopimo v odrešilni gozd, kjer se usmerimo na desno in navzgor.  Najlažje gre po stranski grapi, ki se kmalu razširi v široko dolino. Od tu naprej je pristop isti, kot da bi prišli izpod Lengarjevega komna (V17).

Skupno nadaljevanje: Sem in tja se nam zazdi, da smo naleteli na okljuke steze. Po njih ali brez njih nas dolina vedno bolj strmo pripelje do sedla (1420m). //zapeljiv greben levo nad nami je poraščen z rušjem in ga ne priporočam. Kdor ne bo šel na vrh, lahko nadaljuje pod sedelcem v prvotni smeri.// Če smo že tu, je treba seveda obiskati tudi vrh Gornovega komna (okrog 1460m, na zemljevidih različno). V 10 minutah ga dosežemo po grebenu s hvalevredno požaganim rušjem. Tik pod skalnatim vrhom nas čaka obhod desno po polici, kjer se je treba nekoliko prijeti. Razgled je na vse strani.//

S sedla lahko nadaljujemo naravnost navzgor, a strmina narašča in je naporna ter zahtevna (cepin?). Zato je lažje prečiti kakih 200m desno rahlo navzgor do travnate goličave (ni graben, ni plaz, ni grapa...) in se vzpeti po njej. To je kar udobno, saj hodimo po šopih trave in kamnih. In potem se znajdemo na ''srednji poti'' (okrog 1550m).

Sestop: glej zemljevid pri V14

a. Lahko gremo levo proti Malemu Črlovcu (bližnjica kar po grušču v grabnu in na 1230m ven na greben s potjo) - uro in pol do ceste v Vrata. //Posebno priporočljivo, če smo avto pustili pri Črlovcu in na Višek šli po cesti//

b. Desno se gre mimo Lengarjevega komna na Vrtaško planino, od tu pa čez Domine na Višek (možnost dveh bližnjic) ali mimo koče v Mojstrano - to je precej daljša varianta. 

 
V17
   Višek - Gornov komen (po desni, vzhodni strani) - ''srednja pot'' 


Višina: 970m - 1550m
Čas: z Viška do vrha okrog 2 uri. Dodaj še pristop na Višek in sestop.      
Težavnost: Zahtevno zaradi strmine v zgornjem delu, pred ''srednjo'' stezo.

Opomba: Na nekaterih zemljevidih je nad cesto na planini Višek vrisana steza po levi strani Peričnika (gledano navzgor, zahodno) proti Gornovemu komnu. Te steze v srednjem delu ni več
(V16)   

Od Peričnika po cesti kakih 30 metrov proti vzhodu in levo po kratki grapi navzgor. Tu se začne steza, ki pripelje na Vrtaško planino. Pazimo na razpotje (zareza v deblu, 1050m), ker ima dve varianti. Treba je zaviti ostro levo, po zložnejši poti. 
Naša pot se odcepi na levo, ko se začnejo pečine (1220m, do sem dobre pol ure). Na začetku je celo širša od glavne, ki se nadaljuje proti Vrtaški planini. Skoraj po ravnem nas pripelje do grape, se spusti vanjo, jo preči in se nadaljuje v rahlem vzponu. (navzgor gre tu V18) Približamo se drugi grapi. Steza sicer kaže vanjo, a tu ni prehodna zaradi visokih peščenih bregov. Zato gremo po desnem bregu navzgor, dokler se kakih 100m višje ne pokaže možnost za prehod (1270m). Po krajšem prečenju pridemo v dolino, ki nas vedno bolj strmo pripelje do sedla (1420m, do sem ura in pol). /zapeljiv greben levo nad nami je poraščen z rušjem in ga ne priporočam./ Če smo že tu, je treba seveda obiskati tudi vrh Gornovega komna (okrog 1460m, na zemljevidih različno). V 15 minutah ga dosežemo po grebenu s hvalevredno požaganim rušjem. Tik pod skalnatim vrhom nas čaka obhod desno po polici, kjer se je treba nekoliko prijeti. Razgled je na vse strani. //Če ne bomo šli na vrh, lahko nadaljujemo pod sedelcem v prvotni smeri/

S sedla lahko nadaljujemo naravnost navzgor, a strmina narašča in je kar naporna (cepin?). Zato je lažje prečiti kakih 200m desno do travnate goličave (ni graben, ni plaz, ni grapa...) in se vzpeti po njej. To je kar udobno, saj hodimo po šopih trave in kamnih. In potem se znajdemo na ''srednji poti'' (okrog 1550m).

Sestop: glej zemljevid pri V14

a. Lahko gremo levo proti Malemu Črlovcu (bližnjica kar po grušču v grabnu in na 1230m ven na greben s potjo) - uro in pol do ceste v Vrata. //Posebno priporočljivo, če smo avto pustili pri Črlovcu in na Višek šli po cesti//

b. Desno se gre mimo Lengarjevega komna na Vrtaško planino, od tu pa čez Domine v dolino (možnost dveh bližnjic) ali mimo koče v Mojstrano - to je precej daljša varianta. 

 
V18
   Višek - grapa nad Peričnikom - ''srednja pot''


Višina:      970m - 1460m
Čas:          2 uri do prečne (''srednje'') poti
Težavnost: nevarnosti ni, strmina po grapi ni prehuda

(Opomba: v grapo se pride šele višje, prav z Viška ni prehodno)
 

Od Peričnika po cesti kakih 30 metrov proti vzhodu in levo po kratki grapi navzgor. Tu se začne steza, ki pripelje na Vrtaško planino. Pazimo na razpotje (zareza v deblu, 1050m), ker ima dve varianti. Treba je zaviti ostro levo, po zložnejši poti. 
Naša pot se odcepi na levo, ko se začnejo pečine (1230m, do sem dobre pol ure). Na začetku je celo širša od glavne, ki se nadaljuje proti Vrtaški planini. Ko skoraj po ravnem pripelje do grape, pa se izgubi. Od tu naprej gre samo še navzgor po travah in deloma po manjših skalah. Vseeno je, ali se vzpenjamo naravnost ali v okljukih - treba pač nekako priti do steze, ki prečka grapo (1460m, opis v V14).  

Sestop: glej zemljevid pri V14

1. Proti Vrtaški planini (dobra ura, če se preveč ne ustavljamo na Lengarjevem komnu, možnost dveh bližnjic) in še ena ura do koče pri Peričniku.

2. Proti Malemu Črlovcu in navzdol po stezi, ki sem pripelje iz doline, sicer pa se nadaljuje pod Gulce. //Po grušču M.Č. bližnjica - izhod na greben s stezo na višini 1230m// 

 
V19
    Višek - Vrtaška planina
  

Višina: 970m - 1460m
Čas: 1,5 ure 
Težavnost: lahka pot 

Na planino Višek pridemo po eni od opisanih možnosti: Iz Mojstrane, od Koče pri Peričniku, po cesti od Črlovca.

Od Peričnika po cesti kakih 30 metrov proti vzhodu in levo po kratki grapi navzgor. Tu se začne steza, ki pripelje na Vrtaško planino. Pazimo na razpotje (zareza v deblu, 1050m; trenutno stanje (2019) je tako, da je ravno na razcepu podrtih precej dreves; za strmo varianto gremo nekoliko navzdol, za običajno pa pred drevjem navzgor; tudi višje je še kar precej podrtega), ker ima dve varianti. Obe pa sta dovolj vidni in uhojeni. Strma, ki pelje naravnost, je primernejša za sestop. Za zložnejšo pot, ki gre bolj naokrog pod Lengarjevim komnom, je treba je zaviti ostro levo. Ko se začnejo pečine (1230m, do sem dobre pol ure), naj nas ne zavede steza v levo (V17 in V18). Pod stenami prečimo desno v široko grapo, nadaljujemo po gozdu in se v dveh okljukih vzpnemo po travnatem žlebu. Čez nekaj časa nas čaka podoben plaz (pred njim se priključi bližnjica), kjer pa je okljukov po njem in ob njem več. Spet prečimo levo, kjer proti koncu postane pot kar izpostavljena in ob varovalnih pletenicah pripelje na zahodni rob Vrtaške planine (Domine). Nanjo stopimo preko žične ograje.

Lahko gremo desno h koči - najlažje po robu gozda. Kdor pa ima namen nadaljevati proti Njivicam (in Slemenu), se lahko vzpne na markirano pot kar ob žični ograji. Kjer je podrto drevje, se je treba malo odmakniti desno v gozd.